Nori na piškote

Lanček je že od nekdaj zelo rad jedel. Ni bil izbirčen. Samo pri količini se ponavadi nismo strinjali.:)

Včasih se mi je zdelo, kot da ima njegov mali želodček luknjo, katere se nikakor ne da zapolniti. Tudi če mu kaj ni všeč, bo vseeno pojedel. Ne tako kot oči ali mami.

No, našli smo vseeno eno zadevo, ki pa mu ne tekne preveč. Nad paradižnikom ni preveč navdušen. A vseeno ga vsakič vzame. Naredi en ugriz, se nakremži in zamomlja, a ga vseeno poje in hitro bo zopet poskusil če je morda že dobro.

Ta njegova lastnost pride prav tudi pri drugih prilikah. V vrtcu, na primer, se nikoli ne pritožuje, kaj dobi za jest – samo da je. Hitro poje vse, kar dobi. Zatem, ko konča tisto, kar je bilo namenjeno njemu, pa hitro preveri in si ”izposodi”, kar je še pri sosedu.

Zunanje aktivnosti in hrana so tudi predmet nenehne zabave. Če smo kje zunaj na kosilu ali večerji, je potrebno dobro opazovati, kaj želi mali probati, če je užitno – ker ta radovednost ne pozna meja. Nikoli ne bom pozabil dneva, ko smo bili na pikniku. Lan je želel poizkusiti vse, kar je bilo na mizi. Na skrivaj se je stegoval po mizi in vse, kar je dobil v roke, je po hitrem postopku romalo v usta. A kaj ko so oči veliko bolj lačne kot ima malček lahko že pameti. Iznenada je pograbil plutast podstavek za kozarec. Oči so se mu zasvetile saj je mislil da je dobil v roke piškot. Ve on, kako piškoti izgledajo, lisica mala. Takoj, ko sem ga opazil ,sem Lanu takoj rekel da ne sme. On se je le prebrisano nasmehnil in poskusil v enem grizu zmazati “piškot” iz plute. Izraz na njegovem obrazu, ko je ugotovil, da to ni za jest, je bil neprecenljiv.

Ko lulanje ne pozna etike ali pravil

Lep sončen dan na morju. Zjutraj in popoldan smo čofotali, popodan pa smo se skrivali pred soncem. Celo popoldne smo se hladili v senci in uživali v hladni lubenici. Igorju je bila lubenica zelo všeč. Ravno prav hladna, okusna in sočna – kar cmokal je za še.

Verjemite mi, da se po toliki količini lubenice tudi plenička zelo hitro napolni. Ker smo bili na dopustu, smo se odpravili na kosilo v gostilno ob plaži. Lepo se namestimo v senco z razgledom na morje. Igorja sva spustila iz vozička, da se je lahko malo plazil okrog mize in raziskoval.Pri tej starosti je še tako dolgočasni ornament ali na tleh na mizi strašansko zanimiv.

Natakar nam je hitro prinesel hrano, tudi Igorčka sva pred tem uspela nahraniti brez odvečnega krega in sitnobe, saj je bil tudi on že lačen. Malo po tem pa se zdolgočasi in se začne pritoževati in sitkat. Da bi se pomiril in da draga ter ostale stranke pojejo v miru, ga vzamem v naročje in se malo sprehodiva okrog gostilne. Po mini izletku po okolici se vrneva do mize. Mami je tudi že skoraj pojedla in jaz sem se veselil nadaljevati s svojim kosilom.

Naenkrat  začutim v boku nekaj še bolj toplega med mano in sedaj veselim Igorjem. Takoj zatem se sliši tudi kapljanje.. ehhhh… moj mali junak se je olajšal. Plenička je bila pa očitno že tako polna, da je popustila teži vode. Strašansko zanimiv efekt je te poletne vročine, ko iz tebe že tako ali tako vse teče, potem pa začutiš še toplo lulanje tvojega malega naslednika. Seveda se je moralo to zgoditi sredi gostilne in celotna situacija se mi je zdela smešna. Meni in polovici gostov ter natakarjev. Draga je prevzela pobudo, v naročje vzela malega in ga po hitrem postopku previla.

Jaz sem se na hitro odločil za izlet do WCja, slekel sem majco in se na hitro umil. Škoda, da v torbi od malega nisem nosil še rezerve zase. Najbolj zanimivo pri celi štoriji je pa to, da mi je prav vsak natakar namenil zelo velik nasmešek in pomenljiv pogled. Vsakemu je pisalo na obrazu: ”Vem kaj se je zgodilo”.

Prestavljanje večerne rutine, misija nemogoče

Doma se vsak dan trudimo našemu malčku držati nek ritem. Poskušamo kakor se le da, a seveda so izjeme. Malega vsak dan dava spat med 19:30 in 20:00. Kakšen dan komaj čaka da ga odneseva spat. Kakšen dan pa protestira ker je še poln energije in seveda ne bi šel spat. K sreči se je s to uro koliko toliko sprijaznil in navadil na ta ritem.

Letos smo na morju prvič preverjali, kako bo izgledalo, če kakšen dan prestavimo uro za spanje. Neki dan smo se dogovorili, da gremo zvečer v mesto. Malo pogledat novoletne stojnice, se nekam usesti na pijačo in preveriti večerno življenje in utrip mesta. Oba z mojo drago sva bila prepričana, da bo mali zaspal na poti do mesta – sploh če bova voziček spustila v ležeč položaj.

Čez dan je bil mali po najini oceni zelo aktiven in prepričana sva bila da je porabil svojo rezervo energije in bo spal kot ubit. Ne bi se mogla bolj motiti. Takoj ko je opazil da se dogaja nekaj drugačnega, kot je imel v rutini so bile oči že polno odprte. Celo pot se je stegoval iz vozička in opazoval novo okolico. Ko smo prišli v mesto se je z očmi izgubil v vseh barvnih lučeh in množici ljudi. Vse je bilo novo, noro zanimivo in .. od pričakovanega spanca jasno, nič.

Po parih urah sva se odločila ga uspavat kar v vozičku, saj je bila že pozna ura. A mali se ni dal. Vozil sem voziček po celem mestu in nabiral kilometre. Zašel v malo bolj temne in tihe ulice. Vse, kar se je dalo, v upanju, da mali zaspi. Mali se celo noč ni dal. Na poti nazaj je še celo pot opazoval in stegoval roke po zvezdicah, svetlečih stvareh in se oziral za nočnimi zvoki. 200m pred kampom pa rokica omaga in končno trdno zaspi. Mali junak se je tako zmatral, da se ni niti zbudil, ko sva ga prestavila iz vozička v šotor in ga preoblekla.

Zjutraj sva upala da bo spal dlje, saj sva bila utrujena midva. Vsaj toliko dlje kot je bil pokonci. No.. na žalost za naju je bil pri temu točen kot budilka.

Čistimo ribe in pospravljamo

En izmed boljših delov dopusta je peka svežih rib na žaru s pogledom na morje, sploh, ko imaš mlado družinico. Poizkusiš impresionirati svoje malčke, ker zna oči tudi kuhati, hkrati pa izpasti cel frajer, ker tako obvladaš žar.

Nekega dne smo v naš apartma dobili obiske. Oglasili so se prijatelji, ki so dopustovali na sosednjem otoku. Jasno je bilo treba hitro nekaj obrnit na žaru. S kolegom sva skočila v ribarnico in na tržnico po vse potrebne sestavine za odlično kosilo. Ko sva se vrnila v apartma, sva šele ugotovila, da sva kupila neočiščene ribe. Ni panike, smo na dopustu. Jadrno se odpraviva na obalo, da bi ribe očistila, z nama pa je seveda šel tudi skoraj triletni Žan. Da ne bi česa slučajno zamudil, seveda.

Žana je kolega postavil na pomol, da naju je lahko opazoval in nadzoroval, kako čistiva ribe. Takoj smo dobili tudi veliko gručo galebov, ki so samo čakali kje bodo kaj dobili za pod zob.

Naenkrat se Žan začne dreti kot jesihar: “Oči, oči, oči… ”

Kolega ga ustavi in mu lepo razloži pravila lepega obnašanja:

“Žan, kaj ne vidiš, da ravno govorim? Ni lepo prekinjati osebe, ki govori. Počakaj, da neham govoriti in se umiri!”

To rekoč se obrne k meni in nadaljujeva s čiščenjem, Žan pa se res umiri in naju tiho opazuje. Čez nekaj minut le pogledam, zakaj je mali tako tiho. Med njegovim nogam opazim zelo velik rjav kup. Hitro vprašam kolega ali je to tisto, kar mislim da je. On se obrne in pade v smeh. Razloži da je bil Žan par dni zaprt in da ni nič kakal. Izgleda da ga je navilo, ko naju je gledal.

Hotel je pritegniti njegovo pozornost, a zaman. No, na vsosrečo sva ribe že očistila. Sedaj je bil pa še na vrsti pomol. Žana je kolega vzel v vodo, da mu je umil ritko. Z velikim kamnom je porinil veliko rjavo gmoto v morje. Zatem pa sva še dobrih 10 minut špricala vodo na pomol, da sva čim bolj sprala še pomol.

Naslednji dan vidim, kako se na tistem mestu sonči neka gospa. Očitno sva odlično očistila. :)

Ko so plenice polne na sredi lokala :)

Bila je lepa sončna sobota. S kolegi smo se dobili v mestu na pijači, da se malo podružimo. Malega v voziček in že šibava v lajf. Seveda zatem, ko sem ga preoblekel, previl in napokal vse kar bi lahko potreboval v kateri koli možni situaciji. No, vsaj mislil sem tako. :)

Prideva v lokal. Sedeli smo zunaj na terasi. Sprva je mali malo čudno gledal, kje sva. Vemo, nepoznano okolje, malo nezaupanja, ampak se navadi. Takoj ko sem ga odložil na tla in mu ponudil par njegovih igrač, je bil čisto zadovoljen. Če se igra, in vsaj malo zatopi, je vse ok. On je razgrajal pod mizo, mi pa okrog mize. Naj omenim, da ostali v družbi še nimajo otrok. Čez nekaj časa se začne širiti močan vonj izpod mize. Takoj ga nos prepozna kot opozorilo, da je plenička polna. Vonj je bil tako močan, da je polovica vrta ugotovilo, da je plenica polna. Na hitro sem odmaknil stol, iz torbe vzel podlogo in vse potrebne pripomočke ter vzel malega. Prijatelji so začudeno gledali kaj delam.

“Kaj boš pa sedaj?” je komentiral prijatelj.

Z nasmehom sem mu le odgovoril: “Čistilni servis.”

“A kar tukaj?” je hitro sledilo drugo vprašanje.

Odgovoril sem “Ja kje pa?”.

Malo so se začudeno spogledali in ugotovili da drugače res ne gre. V parih minutah je imel mali novo svežo pleničko. Prijateljem pa sem pokazal kako se to naredi kar sredi lokala. Očka ni kar tako. Poleg tega.. plenička ne izbira, kdaj bo polna. Ko pokliče dolžnost. pa mora očka takoj v akcijo… Kot ga je naučila mami, seveda :)

Darilce za očija

Naš mali neizmero uživa zunaj. Še posebej mu odgovarja za blokom v peskovniku. Kadar se pokaže pravo vreme, poizkusimo izkoristiti vsako priložnost. Mali se je tega že tako navadil da v sekundi, ko si oblečem jakno, takoj pripuza in že kaže z rokicami – ne pozabi me vzeti zraven! Obvezna oprema je trenirka, katere ti ni žal da se uniči, ko mali veselo kobaca po peskovniku. Obožuje pa tudi kanglico, grabljice, lopatko in vsako smetko oz vejico ki jo najde v pesku. Seveda ga moram imeti neprestano na očeh, saj se zelo rad steguje čez rob peskovnika ali pa mi nosi pokazat kakšen kamenček, ki ga je našel v peskovniku.

Pred tednom pa sem dobil presenečenje. Mali hitro pripuza do mene. Postavi se na kolena in se mi lepo nasmeji. Seveda se sklonim k njemu, ga pogledam iz oči v oči, se nasmejem in ga vprašam, kaj ima za bregom. V tistem momentu mi je mali dal v usta roko polno peska. Seveda sem trznil, se neznansko skremžil ter začel pljuvati pesek. Sledil je neizmeren smeh malega. To ga je tako nasmejalo, da mi je neprestano poskusil dati še kakšno pest peska.

Priznam.. lepo je bilo gledati malega tako nasmejanega. Ampak z zaprtimi usti. 😀

Pasja družba – da ali ne?

S partnerjem sva se spoznala, ko sva peljala vsak svojega psa na sprehod. Nekaj let kasneje živiva skupaj z dvema kužkoma in pred letom se nama je pridružila še najina hčerkica Sara. Moram priznati, da sta jo kosmatinca zelo lepo sprejela in sta takoj vedela, kje imata svoje mesto. Seveda sta tudi zelo hitro ugotovila, kako lahko nastalo situacijo izkoristita v svoj prid. Ko se je Sara začela plaziti, sta se takoj prišla stisniti k njej v upanju na malo čohanja. Vsak dan imamo zabavne situacije. Ko je čas za hranjenje male Sare, takoj prideta v kuhinjo preverit, kaj je že padlo pod njen stol. Če pa nimata takrat dostopa, izkoristita prvo priložnost, ki jo dobita, da preverita če jima je Sara pustila kaj za pod zob.

Jaz jim pravim kar čistilni servis. Sta najbolj zvesta spremljevalca. Še posebej če ima v roki piškot. Ko je čas za večerjo naših kosmatincev, pa Sara vedno prišiba zraven in jih opazuje. Včasih jima jemlje brikete iz sklede in jima jih daje zraven posode ali pa kar njima v usta. Pravo timsko delo. Težava je samo njuna voda, ker bi Sara z veseljem čofotala po njej. Moram priznati, da je kosmatinca ne bi mogla lepše sprejeti. Pripravljena sta prenašati tudi kakšen napačen prijem za rep ali malo bolj hecno božanje. Sara je njuna nova šefica, ona pa sta Sarina najboljša prijatelja. Res so luškana ekipa.

Navezanost na mami nima meja

Že preden se je Filip rodil sva se z mamo pozanimala na spletu vse kaj nas čaka. Seveda nikoli ne veš kakšna bo naslednja faza. Za malega je bil predvsem zadnji mesec zelo naporen, saj je začel z vrtcem. S tem pride nov ritem, novi ljudje, nove izkušnje in čisto nov svet. Na vrtec se je k sreči zelo hitro navadil in zares mislim, da tja hodi z veseljem. Zjutraj točno ve kdaj je čas za odhod in komaj čaka, da spet vidi svoje ”pajdaše”.

Največja sprememba za malega je tudi to, da mu mama ni dosegljiva 24 ur na dan. Da pa so stvari še malo bolj komplicirane, dela mama v izmeničnem turnusu. Torej ko je mami v službi popoldne, se s Filipom skoraj nič ne vidita, saj že sanja sladke sanje, ko se mami vrne domov. Zato je tisti teden posvečen očiju. Imava se super. Igrava se celo popoldne, se potepava, tekava gor in dol ter sva oba brez odraslega nadzora.:)

Problem pa nastane takoj naslednji teden, ko je mami popoldne doma. Ko jo mali vidi, pade v jok, kot da mu manjka vsaj pol glave. Pomiri se šele, ko je pri mami v naročju. Če ga poizkusim pobrati, že začne jemati sapo za jok in če ga primem, seveda pade v jok. Če mu mama ne posveti dovolj pozornosti se hitro začne pritoževati in klicati za pozornost.  Če mami kam gre, se nakremži, kot da je konec sveta. A v trenutku, ko se za mamo zaprejo vrata je vse po starem, kot da ni bilo nič. Najprej preveri, če je mama res odšla, potem pa spet postane normalen, razigran in vesel otrok.

Zgodba se ponovi, če se malega pusti pri babici v varstvu. Mislim da je za starša najtežje sprejeti, da ob povratku, ko komaj čakaš, da vidiš svojega otroka, on bruhne v neutolažljiv (v smislu kje si pa hodil). Prebrala sva že veliko na to temo in prosila za nasvete. A na žalost je to faza, ki jo enostavno mora dati čez. Držim pesti torej, da ta faza čimprej mine in da naju bo kmalu večkrat pričakal z nasmehom kot polnimi očkami.

Igor

Lačne oči malega Lana

 

Lanček je že od nekdaj zelo rad jedel. Ni bil izbirčen. Samo pri količini se ponavadi nismo strinjali. Zveni znano? :)

Včasih se mi je zdelo kot da ima njegov mali želodček luknjo, katere se ne da zapolniti, ne glede na to, kako se trudim. Tudi če mu kaj ni všeč, bo vseeno pojedel. Po drugi strani obstaja hrana, ki je seveda ne mara. Dober primer je rdeča zelenjava – na primer nad paradižnikom ni preveč navdušen. A vseeno ga vsakič vzame. Naredi en ugriz, se nakremži in zamomlja, a ga vseeno poje in hitro bo zopet poskusil če je morda že dobro.

Vrtci so super stvar za testiranje novih okusov. Poleg tega malčki hitro pojedo, če vidijo dober zgled pri sosedu, ki veselo mlati, kar je dobil na krožnik. Lan ni izjema. V vrtcu se nikoli ne pritožuje kaj dobi za jest. Hitro poje vse kar dobi. Po tem ko pa konča svoje pa hitro preveri in si ”sposodi” kar je še pri sosedu na krožniku. Če smo kje zunaj, je potrebno dobro opazovati kaj želi mali probati, če je slučajno užitno. Tudi če ne sodi v kategorijo hrane. Nikoli ne bom pozabil dneva, ko smo bili na pikniku in je mali želel poizkusiti vse, kar je bilo na mizi. Na skrivaj se je stegoval po mizi in vse kar je dobil v roke je po hitrem postopku romalo v usta. A kaj ko so oči lačne. Zagrabil je plutast podstavek za kozarec. Oči so se mu zasvetile, saj je mislil da je dobil v roke piškot. Takoj ko sem ga opazil sem Lanu takoj rekel da ne sme. On se je le nasmehnil in poskusil v enem grizu zmazati “piškot” iz plute. Izraz na njegovem obrazu, ko je ugotovil, da to ni za jest, je bil neprecenljiv. :)

Na zabavi

Nedavno smo bili povabljeni na rojstnodnevno zabavo prijateljev. Naš mali Luka je bil star ravno 10 mesecev, pa smo se odločili, da seveda pridemo. Malemu se je zelo dogajalo. Toliko novih ljudi, toliko novih stvari in… jasno, drugi otroci. Sicer malo starejši, a ga to ni motilo. V sekundi, ko sem ga odložil na tla, je že kot strela šibal po vseh štirih in raziskoval vse možne kotičke in špranje, ki jih je našel. Najbolj zanimivo je seveda tisto, česar se ne sme.

Ker smo bili v stanovanju vsi obuti in je bil prost prehod na teraso, na tleh ni bilo ravno najbolj čisto. No, vsaj do prihoda našega junaka. Ko je šibal iz sobe v sobo, je za samo puščal samo čisto sled. Enako ne morem reči za njegove roke in kolena. Črna so bila kot noč. Ne vem, katero čistilo misli to očistiti, sem si mislil. Pa vseeno. Malemu pustim svobodo in pridno korakam za njim.

Najbolj zanimiv mu je bil prenosnik, iz katerega se je predvajala glasba. Prenosnik je bil na beli mizi. Kaj kmalu je po celotnem robu mize bilo opaziti male črne prstne odtise, ko si je naš junak ogledoval prenosnik in preverjal, iz katere smeri bi ga lahko “slučajno” dosegel. Ko mu to ni uspelo, si je poizkusil poiskati lažjo tarčo. Zabavno je bilo gledati, kako je za seboj puščal črno sled in tudi če ga ne bi gledal, bi precej natančno lahko ugotovil, kje je tekla njegova trasa. Mamica in očka sva za njim letala z robčkom in brisala, preden bi vse pohištvo dobilo neuničljivo črno sled.

Ne glede na vse se je mali zelo zabaval in kar je še najbolj pomembno, zmatral do konca. Samo odložila sva ga v otroški sedež v avtu na poti domov in že je odšel v deželo škratov.